Praznovanja

Vodotoki

2011-08-07T06:54:00.000-07:00

Tu ni mogoče ničesar vzgojiti, reče moški s sivo brado,
sedeč na vrtu med griči, gol do pasu. Divjad preskoči vsako,
še tako visoko ograjo, in naši jezni sinovi s koščenimi,
temnimi obrazi so kot tujci, naša pravična ogledala.
Zunaj se raztezajo gozdovi, kamor pogleda oko in kamor gleda,
vidi drevesa, vidi njihove neštete ponovitve, vidi puščo iz dreves,
kot da si ne želi videti, stopiti bližje in se dotakniti prav tistega,
edinega drevesa. Nižje v dolini so neskončna obrežja prodnikov,
raznobarvnih gladkih kamnov, med katerimi teče široka
in blaga reka; po njih zdaj, ko ni obiskovalcev, hodi
le neka ženska z rdečimi lasmi, hodi, da bi prišla
do polgolega moškega s sivo brado, ki čaka na vrtu.
V gozdu ob reki so v neki suhi strugi nagrmadeni kamni,
veliki kot človeške postave, fantastični kot spomeniki
izmišljenim stvarem, a hkrati resni in veličastni,
kot da so izmišljene stvari pomembne, kot da niso
le sinovi in hčere naključja, dvigovanja in spuščanja vode:
Res ne bo nič prišlo iz sanj, je res že vse tukaj, gozdovi
in kamni, reka in dolgi lasje neke ženske, ki prihaja po prodnikih?
se sprašuje sivobradi moški, ko se pripravlja, da nabrusi žago.

Ceste od tod vodijo med griči v majhno mesto, v katerem
ugašajo tovarne, kjer se vogali stavb krušijo, do koder
pojemajoči tokovi kapitala ne sežejo več. Nek drug moški
v ponošenem jeansu, koščenega in temnega obraza,
mogoče sin moškega s sivo brado, gre skozi prazno križišče
proti delovnemu obratu, ki se dviga iz meglic. Pravkar je padal
dež, večeri se, poletja skoraj ni čutiti, hladno je in ceste
so gladke. Mogoče se moški v kavbojskem jopiču, ki stoji
pred delovnim obratom, ki je kot fantomska stavba obdan
s tančicami megle, za hip ugleda od daleč, kot da je tujec,
kot da je le drobna silhueta na vozlišču cest in voda -
in nenadoma, ko obstane, začuti do sebe nekakšno naklonjenost,
kot naklonjenost do izmišljenih, oddaljenih stvari, ki prihajajo
in odhajajo, ki so mogoče pomembne ...
Gozdovi tam zadaj, za tovarno, sijejo v kapljicah vode.
V bližini se svetlika umetno jezero, nek Rom
na nasprotnem bregu poje z visokim glasom kot vesel ptič,
slišati ga je prav do roba mesta. Vodotoki, ki prepredajo
vso deželo, pridejo do najmanjših, najbolj odmaknjenih krajev,
svetlikajo se v tonečem soncu in svetloba se preliva po
njihovih gladinah kot po odprtih žilah.

Ko moški s sivo brado gleda skozi okno, je skoraj že noč,
opazuje svetlikajoče se, gibke hrbte divjadi, zajcev in srn,
temne silhuete na svojem vrtu, predstavlja si žensko
z rdečimi lasmi, kako počasi prihaja do njega po obrežjih,
počasi kot kamni, ki se tiho in neprestano kotalijo
po rečnem dnu, ko jih nosi mirna in blaga reka
tam spodaj, globoko v dolini.

Praznik

2011-08-07T06:52:00.000-07:00

Trg, cerkev, nekaj stavb naokoli, aprilsko nebo
s semenom nevihte na obzorju, med polji tam zunaj
so kolovozne poti, žareče od prikritega sonca;
neko praznovanje je znotraj, v cerkvi, ljudje stojijo zunaj
na trgu, stojijo skoraj negibno v gručah, s trdnimi,
kot izrezljanimi postavami in z naključnimi
obrazi; stojiš ločen od množice kot v tistih daljnih,
mladih sanjah, tudi sam z naključnim obrazom,
a trdno pripet na zemljo, v nedeljski obleki - veš,
da pripadaš množici prav z ločenostjo, s semenom
razdalje, in množica razume, jemlje te vase prav
z mero vmesnega prostora; prav tako je, kot je bilo
v tistih mladih sanjah, in to razumeš in sprejemaš:
sanjalci vedo, poznajo vse čase pod trdnim,
nepremičnim soncem. Tudi od zgoraj smo vsi skupaj
videti povsem naključni, naše dolge prastare sence,
starejše od nas, so opaznejše kot mi in karminasto rdeče
strehe stavb so razprte kot platnice knjig.
V cerkvi, kamor ne boš vstopil, se prelivata vino
v zlatih posodah in voda med hladnimi kamni, zrak je gost
in težek od neštetih izdihov; popoldne bo deževnica
bruhala iz žlebov v blatne, razpenjene luže, v hišah
bodo svečani obedi, otroci bodo poskakovali med kapljami,
od zgoraj nas bo težko videti pod bujnimi krošnjami
na vrtovih gostišč; v zavetjih, pod nadstreški si bomo
vračali točno določene obraze, pili bomo
ceneno vino in nevihtni oblaki bodo že polzeli naprej;
čakali bomo na večer, na daljavo noči, da se bomo spet
lahko ugledali ob množici ostro izrezljanih postav
v prednevihtnem soncu, pomirjeni s svojimi naključnimi
obrazi med drugimi obrazi, ki bodo na vzravnanih telesih,
na dolgih, izproženih sencah, izgubljali vsak značaj;
le ptice tam zgoraj, nad razprtimi, karminasto
rdečimi strehami, bodo videti resničnejše.

Ure

2011-08-07T06:37:00.000-07:00

Urarka v elegantni črno beli obleki, z belimi porcelanastimi očmi v porjavelem obrazu, drži pokvarjeno ročno uro v dlani. Naokoli tiktakajo neštete ročne in stenske ure, mehanična bitja, ki ne kažejo istega časa; zdi se, kot da je samo urarjem dovoljeno, da ne usklajujejo časa, da ne uravnavajo ur, ker poznajo najgloblje skrivnosti, najmanjše finomehanične čase drobnih, skoraj nevidnih kolesc ...
"Nova baterija ne pomaga. Kdaj ste zadnjič napravili servis?" vpraša urarka z zaskrbljenim izrazom na obrazu.
"Servis? Servis za ročno uro, a to obstaja? Nisem vedel ..." rečeš, kot da si obtoženec na zaslišanju.
"Aha. Še nekaj bomo poskusili," reče urarka in izgine v prostor za prodajnim pultom. Za odprtimi vrati vidiš le njen upognjen hrbet nad vrtljivim stolom, kako se sklanja v zastrt prostor kot v neko neznano, razsvetljeno temo. Noben šum ne prihaja iz delavnice - nekaj časa poslušaš le pomnoženo tiktakanje ur, ki ne kažejo istega časa -, potem se urarka vrne iz delavnice.
Ven pride z istim zaskrbljenim obrazom, z obrazom, na katerem je opaziti drobno sled obupa, kar te začudi: od človeka, ki se ukvarja s takšnim poklicem, kot je popravljanje ur, bi človek pričakoval nekakšen prizemljen, stvaren odnos do stvari. "Žal, ne dela več," zmajuje z glavo, ko ti vrača uro in te opazuje, kot da bi hotela natančno proučiti tvoj odziv.
"Saj ni nič hudega, ura je bila že stara, čas je, da jo zamenjam," ji poveš, ko odhajaš in se pripravljaš, da pokvarjeno ročno uro za najbližjim vogalom vržeš v smeti. Nekaj časa opazuješ njen lep obraz z belimi porcelanastimi očmi, ki te gleda, kot da nase prevzema vso krivdo, vso krivdo za čase, za ure; in preden odideš, si ji v mislih hvaležen za to, da skrbi za čase, za ure s tako osupljivo naklonjenostjo in pozornostjo.

Ko pozneje čakaš na železniški postaji, je ura pod nadstreškom velika in mogočna, ne topi se kot ure na znanih Dalijev slikah, ampak ostaja trdna in negibna v svojem krogu, obvladuje prostor, kot da se je vzela od nikodar, kot tuj planet, poln črno belih ritmov, naseljen z odločnimi gibi kazalcev, ki ne popuščajo; a nič grozečega ni v krogu, ki visi nad tvojo glavo, v krogu, kjer se množijo tanke črte kazalcev kot sence trav na beli steni; in ko tako strmiš in opazuješ uro, se zgodi tisto, kar se zgodi, če dolgo časa gledaš v neko stvar: v hipu te povleče v zamaknjenost, v večni zdaj ...
Postajenačelnik v modri uniformi kot brezbrižen menih postopa po prazni postaji, in ko gre mimo tebe, zamahne z roko in reče: "Ob pol desetih gre naslednji," ne da bi ga karkoli vprašal. Še vedno strmiš v veliko čudovito uro, obešeno na nadstrešek železniške postaje, okoli katere se nabira prostor kot žametna noč okoli prižgane žarnice, kot odsevi oblakov na vodi, ki kar vztrajajo, ko v ribnik vržeš kamen.
Ogromno nebo in prazni železniški tiri, vse naokoli le prostor, kot brez vsakršnega občutka za čas.
In nikjer ni slišati nobenega vlaka.

Čevlji

2011-08-07T06:32:00.000-07:00

Ded z nizko spuščenimi očali in sivimi razmršenimi lasmi
zabija žeblje v podplat. Njegov usnjen predpasnik
diši po lepilu, pred njim ležijo neštete drobne kovinske stvari,
kot da je kirurg, ki sestavlja in lepi skupaj raztreščene ude.
Opazujem ga nad težkim robom masivne delovne mize,
polne zakovic in žebljev, jezikov in podplatov, podlog
in ustrojenih kož. Na police ob stenah in na tla delavnice
so postavljeni ali nametani gležnarji in salonarji, nizki in visoki,
delavski in gosposki čevlji. Na eni od polic se visoko nad drugimi
dviga čevljarsko kopito, olesenel spodnji del neke noge,
zaustavljene v gibu - tako gladek, da si ga želiš prijeti.

Potem stopiš pred visok kup razhojenih čevljev na tleh,
na katerih lahko še vidiš sledi zemlje in prahu v šivanih
robovih in omahujoče, zglajene jezike, ki se kot zgrbančeni
slapovi spuščajo ob luknjah za vezalke; postaviš se pred
goro čevljev in opazuješ svoje majhne noge, obute v superge,
in si predstavljaš, kako si obuvaš vse te čevlje, ene za drugim,
in se tako navzemaš vseh njihovih poti; ali pa si zamišljaš,
da si bitje s stoterimi nogami in si lahko obuješ
vse te čevlje naenkrat, obuješ vse neštete človeške
poti naenkrat; a nekaj boš moral izbrati, izbrati boš moral
samo en par čevljev, to veš, dovolj si star, čeprav je dedova
delovna miza v čevljarski delavnici tako visoka,
da čeznjo komaj vidiš na drugo stran, kjer ded
z nizko spuščenimi očali in sivimi razmršenimi lasmi
vleče močno nit s počasnimi, a odločnimi gibi
skrivenčene, prastare roke.

Čez nekaj let, ko boš že starejši, ga boš videl, kako leži
v bolnišnici, bolan in skoraj gol; njegove bele noge,
poslikane z razvejanimi vodotoki žil, bodo skoraj
brezoblične, in takrat se boš zalotil pri želji, da bi nekoč
imel prav takšne noge, ki so bile že tolikokrat
obute in sezute, ki so ponosile že toliko čevljev,
da so izgubile obliko; noge, ki se tako prilegajo prostoru,
da ne rabijo nobenih čevljev več.

Skriti kotiček v gozdu

2011-02-13T07:01:00.000-08:00

"Tam se smeš obrniti. Tam je dovoljeno žalovati. Tam si upaš pokazati stare resnice, ki so drugače zmerom zapakirane."
Tomas Transtromer, Kotiček v gozdu

Veje smrek sestavljajo mozaike na nebu. Greš po poti, mimo bukev in jelk, skozi nizko podrast.
Zaradi toka vode, ki pada čez kamne, se ti zdi, da nekdo ves čas prihaja in odhaja. Neka lijakasta goba nosi za dlan vode, lahko se ustaviš in piješ. Tam, kjer potok ostro zavije, so v temnem bregu velike, odstrte korenine. Tam lahko sedeš na prastare, črne kamne, in gledaš gladino, ne da bi te kdo videl. Svetloba je redka, nad tabo se dviga z mahom pokrito drevo, v tistem kotičku ni ne svetlo ne temno. Tam nisi ne srečen ne žalosten, ni ti treba biti. Tam se lahko dotikaš trdnih ali krhkih stvari, lahko počakaš na svetlobo ali le ždiš v poltemi. Lahko si umiješ obraz ali le gledaš njegov odsev na vodi, ko pljuska ob breg. Včasih te tam obide tesnoba, ker nekdo ves čas prihaja in odhaja, ampak to občutje potem ostane nekje zunaj, med vejami, spreminja se v visoke kamne, pokrite z mahom. Po deževjih so vsi kamni spolzki.
Včasih prinesem tja svojo najljubšo knjigo, knjigo pesmi, in jo vržem v vodo, da bi videl, kako listi odhajajo s tokom, ko se knjiga napije vode. Gledam jo, ko miruje kot pokvarjena ladja, privezana ob kakšen kamen, kako se okoli nje nabirajo vejice in drobno plavje, kot da bi bila knjiga magnet za vse majhne stvari.
Začuda so knjige dolgožive, dolgo časa ostajajo v vodi; tudi takrat, ko razpadejo pod blagim rezilom vodnega toka, vedno nekaj ostane od njih - platnice ali šop listov. Včasih pa kakšna knjiga popolnoma izgine, od nje ne ostane niti list. Sumim starce iz bližnje hiše ob potoku, ki včasih sedijo na ozki klopi na vrtu in gledajo v pokošen travnik, v vedno isti travnik. Najbolj pa sumim starca z dolgimi belimi lasmi, ki me je nekoč, ko sem kot morilec stopal ob potoku, negibno opazoval.
Pomislim, da mogoče suši moje knjige zadaj na svojem vrtu, kot kakšne plodove, ki jih je našel v gozdu. Gleda jih, kako ležijo pred njegovimi nogami, suhe in nagubane; s slabimi očmi ne vidi raztopljenih črk. Iz njih poskuša iztisniti nekakšen sok, nekaj uporabnega, mogoče kakšno kapljo.
Vedno, ko grem mimo starčeve hiše do svojega skritega kotička v gozdu, stopam z narejenim, hladnim obrazom, kot naključni mimoidoči, kot da me to niti najmanj zadeva.
Roke skrivam v žepih. Tok vode raste na mojih dlaneh kot nekakšna kri.

Proti kulturi

2011-02-13T07:00:00.001-08:00

"Prava stvarnost nikoli ni tista najbolj očitna; narava resničnega se prikazuje že v skrbnosti, s katero se skriva".
Claude Levi-Strauss

Stopim z avtobusa, dopoldne je; na glavnem trgu majhnega mesta si otroci iz vrtca ogledujejo staro lokomotivo, postavljeno za ogrado, ki ločuje železniško od avtobusne postaje. Sajasto črna lokomotiva z živo rdečimi kolesi že leta stoji zadaj za temnimi deskami visoke ograje; preseneti me, da ji sploh še kdo posveča pozornost, ko poslušam, kako se ob hrapavi kovini velikega ustavljenega vozila kotrljajo zaneseni otroški vzkliki. Ob velikem valjastem trebuhu lokomotive se dviga kabina za strojevodjo, v izrezu okna je videti številne ročice, ki molijo ven kot tipalke velikih žuželk. Nekaj nenaravnega je v mirovanju številnih instrumentov in v negibnem položaju stikal, nekaj, nad čemer bi se opazujoč človek najraje razhudil in pomislil, da bi bilo bolje, če bi lokomotivo razrezali v staro železo.
Potem otroci iz vrtca pridejo izza ograje, v vrsti stopajo mimo s smejočimi se obrazi; težko je vzdržati to odprtost, ta vlak otrok, in njihove številne poglede, ki zahtevajo od tebe, da jim vrneš isto odprtost, isti pogled; težko je, ker si odrasel, a vseeno poskusiš, dokler ugotoviš, da ne moreš, in se čez čas obrneš stran. Obrazi vzgojiteljic, ki gredo mimo, so drugačni od obrazov otrok, na njih je mešanica naveličanosti in ponosa, kot da bi hotele pokazati ljudem, da so to pravzaprav njihovi otroci in da so že izpolnile tisto vlogo, ki naj bi jo jim nalagala družba; da ni poleg tega ničesar več, nobene druge prihodnosti.
Nekaj deset metrov stran od lokomotive je kiosk s hitro hrano, ljudje tam zraven sedijo na lesenih klopeh, stojijo ob visokih vrtnih mizah, čakajo avtobuse, kramljajo s prodajalcem in naročajo prigrizke. Jesen je, razen otrok nihče ne nosi oblačil z živahnimi barvami, moški in ženske so oblečeni v temne jopiče in jope in plašče, nekateri sedijo in sklanjajo glave k jedem; nekaj slovesnega je v obredu hranjenja, kot da se med njihovimi rokami, ki se oprijemajo belih zamaščenih papirjev, dvigajo majhna, nevidna svetišča. Ko gredo mimo njih otroci iz vrtca in vzklikajo ču ču, se smeh razleze tudi čez zamaknjene obraze jedcev, čez usta, napolnjena s hrano.
Potem otroci z vzgojiteljicami prečkajo cesto, zavijejo za vogal poštne stavbe in se skrijejo očem. Še sam prečkam cesto in stopim na široko ulico z drevoredom, ki vodi do knjižnice, kamor sem namenjen. Nenadoma zaslišim glasne, skoraj vsiljive krike in smeh; na drugi strani ceste, tik ob upravni stavbi ostrih robov in sivih barvnih tonov, zagledam tri romske mladeniče, ki se igrivo prerivajo na širokem pločniku. Zdi se, kot da je vsa ulica njihova, glasno govorijo svoj jezik, vzklikajo in se smejijo, poskakujejo po asfaltu in krilijo z rokami, kot da so nekakšne eksotične ptice.
Mimoidoči se jim umikajo s poti, včasih se ustavijo in jih negibno gledajo, kot da gre za motnjo, za val, ki je pljusnil čez mirno gladino. Na obrazih meščanov se zarisujejo sledi predsodkov, ki so postavljeni na temelje globljega strahu, kot je strah pred tujim, pojočim jezikom; kot da se bojijo tiste oblike zapeljevanja, vlečenja sveta k sebi, ki jo romski mladeniči obvladajo s tako veščino in ki je mi ne poznamo več. Starejši ženski se ozirata za mladimi Romi, slišim ju, kako govorita, tako je lahko, saj samo postopajo in nič ne delajo, poglej jih, cigane. Nekateri ljudje obstanejo kot hipnotizirani, drugi izrekajo sodbe, pri tretjih se na obrazih zariše zaničevalen, vzvišen ton. Nenadoma se mi zazdi, kot da bi videl pod povrhnjico malega mesta, v barvah njegovih predsodkov in sodb tudi barvo njegove hipnosti in minljivosti; kot da je to mesto, in z njim mogoče ves svet, le plitva, mirna gladina ribnika, ki jo je vznemiril val in razkril hrapavo, razbrazdano teksturo dna.
Začudi me, ko vidim, da gredo mladeniči po isti poti, po kateri sem se namenil tudi sam. Pred nami se dvigne visoka stavba knjižnice. Romi nimajo kaj početi v knjižnici, oni ne potrebujejo knjig, ne rabijo naše zgodovine in naše pisave, si mislim. Mogoče bodo knjižnico zaobšli, mogoče gredo samo mimo. Potem z obžalovanjem pomislim na to, da se je Arhitektura ostrih kotov in natanko določenih, usmerjenih poti naselila tudi v meni, da sem tudi sam poln predsodkov. Kdo sem jaz, da bi sodil, kaj potrebujejo ali ne potrebujejo drugi ljudje? A knjižnica je prostor, kjer moraš obvladati telo, kjer moraš šepetati, kjer moraš pustiti pisavam in mislim drugih, da te zavzamejo, da te kolonizirajo. Kaj bodo Romi s svojimi mahajočimi, poskakujočimi in krilečimi telesi počeli v knjižnici? Kaj bodo tam s svojim jezikom, ki je skoraj tako snoven in otipljiv, kot da bi bil enkovreden del telesa; kaj bodo z njim počeli v knjižnici, kjer le sedimo in hodimo po stopnicah gor in dol, kjer beremo in poslušamo, kjer smo vsi čisto tiho?
Potem jih začudeno gledam, ko vstopijo skozi glavni vhod v visoko, moderno zgradbo s steklenimi okni in visokimi stopnišči; delavca, ki popravljata drsna vrata ob vhodu, jih pogledata s pomenljivim pogledom. Vstopim za njimi, objame me vonj knjig, ki v resnici nikoli ni tako vabljiv ali prijeten, kot zatrjujejo ljubitelji branja. Trije romski mladeniči se odpravijo prav do pulta, za katerim sedijo knjižničarke pred temnimi, vitkimi zasloni računalnikov, in tam obstanejo. Gledam jih od daleč, opazujem njihova telesa, zdi se, kot da jih je nekaj obtežilo, kot da so padli v ris hromečega uroka. Obstanejo v prisiljenem mirovanju, roke jim padejo navzdol ob bokih, kot da so otroci pri maši, ki jih notranjost cerkve prisili v nenaravno držo.
Njihova telesa prevzemajo negibnost, ohromelost naših civiliziranih teles,
Nekaj časa govorijo s knjižničarko, potem se skoraj pohlevno umaknejo med police s knjigami.
Za trenutek se počutim zmagoslavno – tudi njih je knjižnica naselila, jih upognila, tako kot mene -, a le za trenutek. Opazujem arhitekturo knjižnice od znotraj, nič lahkega ni med velikimi steklenimi površinami, teža knjig in teža tistega, kar je zapisano, je prevelika, da bi jo velike svetle sobe lahko povsem ublažile.
Nekaj časa mi je žal romskih otrok, žal tega, da naše knjige upogibajo tudi njihova telesa. Potem brskam med knjižnimi policami, izberem neko tanko knjigo, berem, dokler me branje ne utrudi, nato spet stopim nazaj na ulico. Ustavim se v nakupovalnem središču in opazujem prodajalke in stvari, razstavljene v izložbah. Ko se vračam, sledim neki ženski s pisanim šalom, všeč sta mi njena hoja in način, kako se ozira naokoli, kot da nima nobenega cilja, kot da samo pohajkuje po mestu. Ko se vrnem na avtobusno postajo, kupim zavitek s hitro hrano in sedem na vrtni stol nekega lokala; naročim kokakolo, gledam ljudi, ki gredo mimo, in prestrezam drobne koščke zelenjave, ki padajo na tla.
Gledam staro lokomotivo, katere vrhnji del s sajastim dimnikom moli nad ograjo, ki ločuje avtobusno od železniške postaje; zdaj, ko so otroci iz vrtca odšli, jo je komaj opaziti. Deluje kot nekaj povsem vsakdanjega, nekaj, k čemur se sploh ne ozreš, ko greš mimo.
Lokomotive so za to, da se premikajo, nenadoma pomislim, ne da bi docela razumel, od kod je prišel ta stavek v moje misli, ko mrzlično iščem nekaj, v kar bi lahko obrisal svoje roke.

Festival

2011-02-13T06:59:00.000-08:00

Otroci. Igra. Ženske ves čas gledajo otroke, otroci jim vračajo poglede, da bi preverili, če so ženske - matere še tam. (To večno iskanje in vračanje pogleda, kot metanje žog, ki se vračajo, odbijajo od sten teles.)
Kot da je vsa ta civilizacija ujetost v nek pogled; v nevidne meje, ki se ves čas dvigajo in spuščajo.
Ljudje se še kar zgrinjajo na priredtveni prostor, na veliko jaso ob koči; dolgi sprevodi, sprevodi brez konca.
Potem se posedejo po klopeh, razbijejo se kot valovi ob obali. Ženske opravljajo in moški jih tiho, a zavzeto poslušajo. Potem se moški pridružijo in opravljajo še sami.
- Tista ima podočnjake. Čisto se je spremenila. Zanemarila se je. (A ko je šla ženska mimo nas, se je zdela povsem srečna.)
- Tisti se je pa popravil. Zdaj hodi z dvignjenim pogledom, prej ga je ves čas spuščal v tla. (Kako zaznavamo smeri pogleda drugih; kot da so žuželke z obračajočimi se tipalkami).
- Ona je čudovita, z lepim telesom. (Kako gledamo telesa drugih, kako se mislimo v njih).
- Prej je bila čisto suha. Zdaj je na tabletih. (Neka ženska pride do nas, roke ji drhtijo kot veje v vetru, ko prosi za cigareto).
- Mori ga, ker nima punce. (Kot da je zdaj samo polovica, samo napol človek).
- Kratki lasje ji ne pašejo. Izgleda kot moški. (Dekle v rdeče rumeni obleki tava med stojnicami, lepa je s kratkimi lasmi).

Ljudje in konji hodijo mimo, nedelja je.

Otroci se igrajo na igralih. Očetje in matere jih zaskrbljeno gledajo, spremljajo vsak otroški gib, kot da bi se spomnili tistih srhljivih zgodb o otrokih, ki so izginili v gozd in se vrnili šele po dolgem času kot sinovi in hčere volkov. (Potem otroci ne bi nič več govorili, njihovi obrazi z umazanimi, razmršenimi lasmi bi odsevali le gnus in grozo, ko bi gledali v obraze staršev).
Otroci, molčeča zrcala.

Pogledi se dvigujejo kot stebri, na katerih bi morala stati neka streha, a ne stoji.
Mnenja in sodbe so zarisani na njihovih lesketajočih se površinah kot reliefi, ki jih bo zgladil čas. Na drevesih v gozdu so vrezane le poti sonca in vetra, lomi in razpoke, ki jih bodo gladile otroške roke. Ljudje, ki prihajajo iz gozda s popotniškimi palicami in vročico v telesu, si takoj, ko stopijo na čistino, nadenejo nove, zakrite obraze, ko stopajo med stebri, ki ne nosijo nobene strehe.

Otroci čepijo v travi, blizu so zemlji, blizu nerazčesani grivi, blizu njeni razmišljenosti in očarljivi razsežnosti, ki se razteza pod bosimi stopali. Vse jemljejo od tal, toploto in kamne, kot da ne potrebujejo ničesar drugega, ko se obrazi starejših dvigujejo visoko, kot da bi bili na vrhu stebrov v podrtem templju sredi neprehodnega močvirja, sredi opustošene dežele.

Ljudje in konji hodijo mimo, nedelja je.

Starec z demenco, ki stoji za točilnim pultom in pred svojimi usti drži vrček s pivom, se smeji z odprtim, prašnim pogledom. Dekle v rdeče-rumeni obleki spet pride mimo, gleda v tla in v nebo.

Neki droben otrok prisede k nam, čisto droben je, ima velika očala, takšna očala, kakršna nosijo odrasli. (Z njimi prekriva tisti pogled, na začetku katerega vsako oko gleda v svojo smer. Škili, eno od stekel ima prekrito z belo vato.)
Otrok se brez zadržkov stisne k meni, v roki nosi kovanec, s katerim se igra kot z igračko. Kovanec mu pade na tla, poberem ga, potem mu kovanec spet pade na tla; spet ga poberem.
Mlada oče in mati ga gledata, spremljata vsak njegov gib, zadržano se smejita, očarana nad tem, kako pogumen in gibek je njun otrok. Otrok poskusi dati kovanec v usta, a mu ne uspe, pade mu na tla.
Spet poberem kovanec in ga držim v rokah, ne da bi vedel, kaj naj z njim; drugi okoli mene gledajo stran.

Nenadoma je globoko popoldne, oblak za hip zastre sončevo kroglo, stemni se. Potem imamo vsi kovance na očeh in le otroci in starec z demenco in tavajoče dekle nas vidijo tako; kot da sedimo negibni, s kovanci na očeh, položeni v tisti drugi svet.

Tavajoče dekle v rdeče rumeni obleki gre mimo s tihim korakom, kot da bi hodilo skozi tempelj, kjer spimo mrtvi.

Ptičje pero

2011-02-13T06:55:00.000-08:00

Sprehajava se po kolovozni poti ob potoku, ko na tleh pred sabo zagledava ptičje pero. Leži v nizki travi kot nekakšna stvar, odklesana iz zraka. Poberem ga in ga vzamem v roko, pero je veliko in belo - verjetno pero ujede - in posejano s temno rjavimi lisami. Ogledujeva si ga v popoldanskem soncu in ga gladiva z roko, njegova lesketajoča se, pahljačasta površina je polna drobnih, svilnatih ritmov, ki ostanejo na najinih prstih.
Odnesem ga s sabo, nosim ga v roki, ko se vračava nazaj.
Ne znam ti odgovoriti, ko me vprašaš, kaj bom z njim.
Doma poskušam najti prostor, kamor bi ga lahko položil. Spoznam, da je ptičje pero zaradi svoje posebne oblike, lahkosti in dolgega tulca težko kamorkoli postaviti. V bližini drugih predmetov deluje nenavadno, skoraj tuje, kot da se ne razume dobro z redom uporabnih stvari, ki so jih izdelale človeške roke, kot da ga ti predmeti odrivajo in zanikajo njegov na videz lahkotni, eterični obstoj. Roka, ki ga prijema, skoraj ne čuti njegove teže. Zdi se, da je v njem preveč zraka, preveč prostora, ki se nabira med drobnimi pahljačastimi izrastki, ki gredo kot žarki ven iz ozkega tulca. Zaradi premikanja drugih teles v bližini hitro odlebdi na tla, kot da bi bilo odlomljeno krilo majhnega letala; poleg tega je kljub svoji velikosti prelahko, da bi se uprlo drobnim vzgibom vetra.
Potem le najdem star glinen vrček, v katerega ga postavim; pero pade poševno, kot da išče roko, ki bi pisala z njim.

Vedno, ko vstopim v sobo, najprej pogledam ptičje pero. Spominjalo naj bi me na neštete poglede proti nebu, na jasne dneve, ko ležiš v travi, gledaš ptice in oljnate oblake visoko zgoraj. Zdi se mi, kot da bi sam pri sebi hotel, da je pero nekakšen okamenel, ostvarel pogled v nebo, ki bi si ga lahko vračal, kadarkoli bi želel, tudi v temnih sobah; a ono noče v celoti sodelovati. Ko ga včasih opazujem od blizu, vidim drobne odrgnine in praske, svilnata pahljača je na vrhu razmršena, v njegovem spodnjem delu, tik ob tulcu, je majhen, odtrgan prostor, kot da bi ptič izgubil del peresa med zračnim dvobojem ali lovljenjem plena.
Poleg tega pero ne diši po ničemer, ne po nebu, ne po zraku.
Potem se spomnim nečesa, kar sem nekoč, v neki knjigi, prebral o ptičjem peresu; če ga položiš pod blazino, boš sanjal o letenju, sanjal boš neskončne zračne prostore, kilometre zraka, vrtoglave poglede od zgoraj, drobne pike, postave ljudi in sence vozil, ki polzijo po tleh. Mogoče se mi ne bo sanjalo o letenju, ampak o padanju, pomislim.
Tako položim pero pod blazino, preden grem spat.
A zjutraj se ne spomnim nobenih sanj.
Čez čas povsem pozabim nanj. Nekaj mesecev stoji na polici omare, ne da bi se ga dotaknil ali ga vzel ven iz glinenega vrčka. Hitro bledi in izgublja barvo. S svojo polaščevalno naravo ga prekrivajo neštete druge stvari okoli njega - knjige, kipci, spominki, posode - in njihove dolge sence legajo čezenj, dokler ga povsem ne prekrijejo.
Čez čas se ga naveličam in ga vržem v smeti.
Pero samo na sebi mi ni ničesar prineslo.
V svojo zračno, prosojno pahljačo ni vzelo ničesar, kar sem hotel namestiti vanj.
Odtis v meni je pustilo le skozi izjemnost tistega prvega trenutka na kolovozni poti ob potoku: tvoj pogled, skupaj z mojim zagledan v neko stvar, polno drobnih, lesketajočih se ritmov, v neko krhko in svilnato stvar, položeno na tla.
A mogoče je to način, kako se pero odtisne vate: le iz daljave, le iz daljnega zraka.
Ponoči poslušam, kako prah - kot dež nekega drugega podnebja - dežuje v prazen glineni vrč na polici.
Prva bližina je bila pomembnejša.

Poezija in otroci

2011-02-13T06:54:00.000-08:00

Z otrokom opazujeva vrsto pajka, ki drsi
na gladini luže; otroci lahko dolgo časa
nepremično čepijo in gledajo v stvari,
takrat so njihove oči kot drobna zrcalca.
Potem zapiha veter, vidim, kako ga zazebe,
tako kot jaz vtakne roke v žepe jopiča.

Luže so polne oblakov, kot oči, ki gledajo
v marčevsko nebo, v obilje razpihanih meglic.
Zakaj se oblaki ne razbijejo, ko se zaletijo?
vpraša otrok. Poskušam mu dopovedati,
da se oblaki lahko pretopijo čez vse stvari,
a ne najdem pravih besed.

Ustaviva se na sredi planjave, med lužami,
in gledava, kako velik delovni stroj nalaga
težko, mokro zemljo; lahko bi gledala destletja,
kako se ogromni kupi zemlje dvigajo v zrak
in se potem spuščajo na drugo vozilo,
ki jih odpelje v blage, skrite doline med griči.
Pobirava kamne in jih mečeva v luže,
pajek, ki drsi po odsevih oblakov na gladini,
se ne pusti motiti, le rahlo se zaziba
med drobnimi valovi.

Ko se vrneva domov in stopiva okoli vogala hiše,
zagledava velikega belega ptiča, kako stoji
na koncu vrta; dolgo časa naju opazuje
kot velik pernat oblak, ne da bi se premaknil,
potem dvigne nogo v zrak in odide;
slediva mu, ko kot ponosen starec stopa čez polja.
Ko se mu preveč približava,
vzleti z okornimi, težkimi zamahi,
in njegovo umazano belo telo v zraku
je svetlo in gladko od vzpenjajočega se sonca
kot odpadli del nekakšnega delovnega stroja.
Nekaj sto metrov stran od naju se spet spusti na tla,
stopi do roba vode in pije z dolgim kljunom,
z ostrim rumenim plamenom.
Pajek drsalec se še pozibava na valovih,
ko se nad njim zapira nebo.
Otrok stopa naprej po lužah, pustim ga;
sledila bova velikemu belemu ptiču
čez vso ravnino, z drgetajočimi rokami v žepih,
z mokrimi čevlji, ves čas bova ohranjala razdaljo,
da ga ne preplašiva, da mu ostaneva blizu.

Poezija in delo

2011-02-13T06:51:00.005-08:00

Ta človek, ki sedi poleg tebe, bi lahko bil ti.
Z večno cigareto v ustih, z načinom, kako govori
o svojem delu, s čakanjem na nekaj, kar naj bi prišlo,
z blagimi nasmehi, ki ne skrivajo in ne odkrivajo ničesar.
Pogovarjata se o dopoldanski sečnji v bližnjem gozdu
in gledata luže, v katere tleskajo debele kaplje.
Delavci in gozdarji vstopajo in izstopajo.
V vznožju hriba, ki vama stoji nasproti, so goloseki,
v skladovnice naložena drva in suhljad, od dežja
mokra debla, negibno zaustavljena na strmih pobočjih,
kot da bi prišla iz nekih sanj.

Potem ti pokaže podobo na mobilcu,
vidiš sliko ogromnega podrtega drevesa
in zadaj za deblom njegovo drobno glavo
s smejočimi se usti; nekaj osebnega je v tem,
ko gledaš stvari, kakor jih vidi on; motorne žage
in delovni stroji ležijo v tančicah bencinskih hlapov,
delavci počivajo med skladovnicami
posekanih dreves s čistimi, gladkimi rezi
žag, ko se nekje zadaj, v globokih
sencah grmov, širijo krogi drobnih belih
in modrih cvetlic kot krogi na vodi.

Ta človek, ki sedi poleg tebe, bi lahko bil ti,
ima ravno tako povešena ramena in zdi se, da opazujeta
iste stvari, srno, ki se spušča v bližnjo dolino, drevesa
na vrhovih hribov in srake, ki se spreletavajo
med konicami smrek. A z njim ne moreš
govoriti o poeziji; svoje pesmi si pustil doma,
z začudenjem si spoznal, da skoraj vse na prikrit način
govorijo o smrti, čeprav si hotel pisati le o življenju;
negibne oči, ki gledajo hladne, oddaljene podobe,
telesa, ki stopajo čisto tiho, ne da bi se dvignil
en sam list s tal ... Z moškim se pogovarjata
o strojih, potem obmolkneta in spet gledata v stran,
v žlebove, iz katerih na mokre preproge iz kamnov
in mahu enakomerno kapljajo preproste kaplje.

Strehe se za trenutek zalesketajo.
Luže pod žlebovi se polnijo do roba, dokler voda
ne odteče v dolino po skritih kanalih.
Šoferji vstopajo v težke tovornjake in ne veš, zakaj si
predstavljaš moškega, kako bo prišel domov
in bo za hip, preden bo legel, pogledal skozi okno
in bo tako kot ti videl srebrnkasto aprilsko nebo,
kako se kot dno velike bele posode pne nad strehami.

Poezija in arhitektura

2011-02-13T06:51:00.001-08:00

Opazujem njegovo postavo nad nedokončanim zidom, za belimi zidaki, z obrazom v odprtini, kjer bo nekoč okno, pod vročim popoldanskim soncem; hiša, ki jo zida, stoji tik ob gozdu, drevesa ometajo njene stene s sencami.
Grem do njega mimo skladovnice zidakov na paletah, mimo vonjev po cementu, po nafti, po strojih, ki se mešajo z vonji rož.
Rumeni gradbeni stroji čepijo tam zadaj, na pobočju, kot velike negibne žuželke.
Prišel je iz neke druge dežele, da bi delal; pravi, da mu je všeč tukaj, v teh krajih, a da je delo težko in naporno.
Njegove oči so kot drobna temna jezera.
Po končanem delovnem dnevu gre na sprehod v gozd, da si zbistri glavo, mi pove. Hiše, ki jih zida, so nekaj tako dokončnega; v vsaki vidi le tisti zadnji zidec, kamne, obrasle z mahom, razvaline, ki ostanejo na koncu.
A vseeno jih zida; gledam ga, kako polaga opeko za opeko na zidarskem odru, in pišem pesem o gozdu, ki se dotika hiše; o krošnjah dreves, ki se razpustijo v živo zelene, prosojne mozaike, ko se dotaknejo neba; o pajku z dolgimi, vitkimi nogami, ki se dviga po rdeči drevesni skorji, kot bucika pripet na svojo razpotegnjeno senco; o poteh, ki vodijo skozi gozd, o prepletu stezic, kolovozov, pohodnih poti in drvarskih poti, ki včasih ne pripeljejo nikamor, ampak se le končajo na steptanem, gladkem kosu zemlje, kot da hočejo ponoviti razvejano obliko drevesa, se izliti v kapljasto obliko lista na koncu vejice; o lebdečih zidovih iz zraka, iz listja in vetra; o tem, kako bomo nekoč mogoče zgradili drugačne prostore, ki se bodo bolj prilegali cvetovom, drevesom in odprtim pogledom, pajčevinaste hiše, ki bi se ovile okoli telesa, ki bi vstopalo in izstopalo obenem; hiše kot pesmi.
A to so samo pesmi, o katerih ne govorim z zidarjem; on zida resnične hiše.
Odložim svinčnik in droben zvezčič, v katerega si delam zapiske. Zidar me kliče.
Nekaj časa gledava na desetine metuljev, ki se spreletavajo nad gozdnimi potmi v bližini gradbišča, kot da s svojim vztrajnim, drobnim vijuganjem gradijo novo zgradbo, razpeto v gozdni hlad; potem še sam poprimem za delo, podajam mu zidake.
Vroče je, na najinih tilnikih gori žareči pogled sonca.
Moj in njegov pot kapljata na zidove in rože.

Kolesarjenje

2011-02-13T06:50:00.001-08:00

Kolesarimo, vozimo eden za drugim, gledamo v vrteča se črna kolesa pred sabo, v istih majicih, kot pripadniki nekakšne vojske, štejemo kilometre in kaplje znoja,
Ob poti stojita konja na dvorišču stare vojašnice, preseneti nas njuna ostra golota v sosledju cest in ulic, njuna rjava, temna svetloba, ki zre v sence, vrvi in skrivenčena drevesa opoldanske pripeke. Za njima se dvigajo okrušeni zidovi, polomljena okna, spomin na topot vojaških korakov, na pridušene ognje, na rezke ukaze v meglenih jutrih.
V motnem bazenu na sredini naselja plavajo postrvi, umaknejo se, ko se jim približamo, zdrznejo se, zaplapolajo kot v vodo potopljene temne zastave; vsa dežela je še polna zapuščenih vojašnic, polna prašnih škornjev, tako nas spet kolonizira naša lastna zgodovina, spet vstopamo v lastne spomine, v dolge zastražene noči.
Nek otrok kolesari pred nami, vijuga lahkotno od enega do drugega roba, kot da ni na cesti nikogar razen njega; z ogorčenimi, užaljenimi glasovi mu kličemo, naj gleda nazaj. Otrok se obrne, njegov obraz je temen in gladek kot obraz konja in njegove oči pod dolgo gladko grivo so blage in mirne; na kolesih švignemo mimo njega, eden za drugim, ne da bi rekli vsaj še kakšno besedo - mogoče smo mi tista temna vojska, ki se je nek drugi otrok boji, s temnimi očali, za katerimi se skrivamo, z uniformami in čeladami, z izmučenimi telesi, postavljenimi na ogled.
Kje je zdaj tisti otrok, da bi nas rešil - rešil zgodovine in mračnih očetov in bajonetov in molka?
Mimo velikih borov in suhih smrek se pripeljemo do ogromne ravnine.
Ustavimo se, naše noge so težke od vrtenja pedalov, izmučeni popadamo na tla. Naše sence plapolajo kot zastave, ko legamo na tla naše ubite govorice, ko okušamo zemljo te dežele, dežele privezanih konjev. Gledamo v daljne hribe, ki se modro svetlikajo na obzorjui, vemo, da moramo še priti do tja, da se tam zadaj odpira druga dežela, kjer bomo morali do bolečine razpreti svoj jezik - nov jezik za očete, za konje, za zasanjane otroke, ki ne gledajo nazaj, ko se vozijo po cesti.

Poletje ob jezeru

2011-02-13T06:46:00.001-08:00

Ob cesti, ki vodi do jezera, so trupla povoženih živali.

Srečamo motorista s črnim vizirjem, njegov obraz - črna maska.

Nenadoma pred nami nek avto, komaj se umaknemo.

Vsi nosimo temna očala. Nočemo, da nas vidijo, ko se gledamo.

Ti pogledi, kot odprta, gola srca sredi te dežele.

Gola telesa žensk, ki se kopajo v jezeru, nesramežljivo pred nami.

Mokre brisače, položene v travo - spuščene zastave, ki se rahlo privzdigujejo, ko se pod njimi plazi veter.

Iščemo senco znotraj vse te svetlobe vode.

Avioni polzijo čez nebo, čisti kot kaplje na zaprtih šipah.

Več časa bi morali gledati v nebo, gledati zunaj naših src.

Romi se umivajo v jezeru - temna, valujoča telesa z vranje črnimi lasmi v olivno zeleni vodi - in vsi gledalci se zgražajo.

Račja družina stopa med brisačami.

Gremo čisto do roba vode, tja ker je najgloblje, in se potopimo.

Nekdo maha s palico, da mu plašimo ribe.

Vsi zvoki izginejo, ko se dotaknemo mulja na tleh.

Trave valovijo v hladnem lesku vode.

Zakopljemo se globoko, kot slepe ribe v motnem, zelenem svetu jezerskega dna, z odprtimi usti.

Ko se zmrači - naša sončna očala v travi, z ogorki neba na steklih.

Madeži

2011-02-13T06:43:00.000-08:00

Sedem na stol, in ko se oprimem polomljenega naslonjala za roke, opazim madeže na svoji srajci.
»Nič takega ni,« reče, ko vidi, kako si zaskrbljeno ogledujem oblačilo. »Otroka sta tukaj jedla. Daj, da pobrišem.«
Prinese papirnato brisačo. Njeni prsti, ki čistijo naslonjalo, so močnejši, kot se jih spominjam. A še vedno ima lepe roke. Potem očisti še mojo srajco. Opazi, da jo gledam, in reče: »Tako, zdaj je v redu.«

Pod slivo, ki stoji čisto ob cesti, se v soncu lesketajo kosi zarjavelega železja. Modri plodovi ležijo raztreščeni na sivem asfaltu. Trava na vrtu že dolgo ni bila pokošena; med izhojenimi potmi se dvigajo visoki šopi divjega rastja. Sediva na velikih, iz šibja pletenih stolih, iz katerih veje vonj po strohnelem lesu. Zdi se, kot da bi bili pravkar prineseni s smetišča.
»Zmanjkalo mi je kave,« reče. »Vodéna je. Ne morem pomagat.«
Pijeva rjavo brozgo iz kavnih skodelic, ki jih je prej samo poplaknila z vodo. Na porcelanastih robovih so še vidni ostanki ust, ki so prej pila iz njih. Sedi nasproti mene in si da opraviti z majhnim tranzistorjem, ki noče več predvajati glasbe. Nekaj časa vrti gumbe in premika drsnike, potem mali sprejemnik odleti čez vrt in pade v koprive, ki preraščajo vegasto leseno ograjo. Zasmeji se in si poskuša poravnati razmršene lase.
»Nič nimam za pit,« reče. »V trgovino moram.«
»Saj bom kmalu šel,« odgovorim. »Samo oglasil sem se, ko sem že šel mimo.«

Njen mož počiva na ležalniku, postavljenem v senco. Obraz mu pokriva časopis in zdi se, da se temne, velike črke na naslovnici pregibajo noter v njegove sanje. Smrči na glas, leži gol do pasu in bos, eno hlačnico trenirke ima zavihano do kolena. Odprta dlan mu leži na stegnu pod trebuhom, kot da čaka, da nekdo nekaj položi vanjo; druga roka se potaplja med stebla trav. Ona ga poskuša zadeti z ogrizkom jabolka, a ga zgreši. Moški v ležalniku se namršči, kot da se bo zbudil.
»A kaj dela?« pokažem nanj z nagibom glave. Vem, da je bil včasih zaposlen v bližnji mizarski delavnici.
»Dela,« reče, »še vedno je pri mizarjih. Pa včeraj sva nesla novo omaro noter, v hišo. Spet bo šel na bolniško,« reče.
S stare hiše, ki stoji ob vrtu, odpada omet. Na strehi manjka nekaj strešnikov, velika, starinska dvokrilna vrata se odpirajo v vrsto razmetanih čevljev in copatov v veži. Z razpokane okenske police skače mršav maček, pristane na tleh pod oknom in naju začudeno gleda.
»Zmeraj je na bolniški,« rečem. »Kaj si je spet naredil?« Moški ima nogo, ki pada z ležalnika, pod kolenom povito z umazanim povojem.
»Omara mu je padla na nogo,« reče in se spet zasmeji. Njen smeh je orožje, ki se mu ne znam upreti. Zmeraj je bilo tako; najini pogovori so se končevali z njenim glasnim, neprisiljenim smehom, tudi če sva se pogovarjala o resnih stvareh.

Otroka priddrvita čez vhodna vrata hiše z listi papirja in škatlo barvic v rokah. Ustavita se pri mizi, radovedno gledata proti meni in umakneta pogled.
»V trgovino grem,« reče. »Popazi malo na otroka, takoj se vrnem.« Vstane, si poravna pomečkano, belo majico in potisne škatlo cigaret v žep cenenih, oguljenih kavbojk.
»Aja, pa še nekaj ...«
Gleda me z obrazom, ki ne govori ničesar, kot da sta v njenih očeh nepremična kamna.
»Ah, nič,« reče.
Odide, gledam za njo, njeni boki so zdaj močnejši, hodi z zibajočo se hojo. Spremenila se je. Ni se spremenila. Njeni lasje so še vedno neurejeni. Z očarljivo lahkostjo pušča za sabo nedokončane stavke.

Otroka sedita za mizo, pred njiju sta položena risalna lista, pločevinasta škatla z vodenimi barvicami je odprta, čopiči so postavljeni v plastične kozarce, maček sedi na pletenem stolu nasproti mene in si umiva lisasto dlako. Deklica je suha in tanka kot veja, njeni dolgi, črni lasje so skoraj popolnoma ravni in padajo čez pegast obraz. Deček je skuštran, blatna sled gre čez ime neke ameriške univerze na njegovi majici.
»Kaj naj nariševa?« me vpraša deklica. Odgovorim ji, naj pogleda malo okoli sebe, bo že kaj našla.
»Narišita hišo in drevesa ob njej,« rečem. Zdolgočaseno me pogleda, verjetno je že iz šole naveličana risanja dreves in hiš.
»Narisala bom otok s palmo,« reče deklica. Na risalni list naslika polkrog. »To je otok,« reče.
Deček zleze na stol, pomoči čopič v krožec z rjavo barvo in na njeno risbo kane nekaj kapelj razredčene barve. »To je kup dreka,« reče deček in se zareži.
Deklica prime kozarec, do polovice napolnjen z obarvano vodo, in ga zlije čez dečkov prazen risalni list. »To je pa nosorogova driska,« reče. Deček ji pretrga list na pol, deklica s pestjo sune dečka v rebra, da skremži obraz in skoraj zajoka. Maček prhne in skoči s stola, ko vanj prileti čopič. Lovita se po vrtu, deček pograbi suho fižolovo palico in zamahuje proti deklici, ki se postavi v obrambni položaj, kot da bi igrala v pretepaškem filmu. Moški na ležalniku zakolne, odvrže časopis na tla in se dvigne v sedeči položaj. Odsotno gleda okoli sebe, kot da se ne bi docela prebudil. Zazeha, si pogladi kratke, črne lase, z roko gre čez nabuhli, neobrit obraz in se opre na kolena. Gleda me, kot da me ne vidi.
»Kaj pa ti tukaj?« me vpraša.
»Mimo sem šel, pa sem se ustavil.«
»Kam je pa ona šla?«
»V trgovino.«
»Zmeraj je v trgovini.«
»Pobila se bosta,« mu pravim in pokažem na otroka.
Zamahne z roko, vstane in zastoka. »Saj nista tvoja,« reče. Prišepa k mizi. »Au,« pravi.
»Kaj je z nogo?« vprašam.
»Boli ko prasica. Lej,« pravi in pokaže na svojo nogo. Odviha povoj, ravno toliko, da je videti globoko, rdečkasto zarezo, vtisnjeno globoko v njegovo golen.
»Bliže poglej,« reče. Sklonim se naprej, začutim vonj njegovega telesa. Nestrjena kri se še lesketa v rani kot polževa sled. Na notranji strani spuščenega povoja so rjavkasti madeži.
»Če dolgo hodim, se mi začne druga, zdrava noga tresti, kot da bi bil v njej majhen motor. Nekaj je narobe z mišicami.«
»K zdravniku moraš,« mu rečem.
»H kakšnemu zdravniku,« odmahne.
Sede na stol k mizi, prepleteno šibje zaprasketa pod njegovim težkim telesom, zavzdihne in se nastavi soncu. Po cesti prihrumi velik tovornjak z naloženimi hlodi, do naju pride oster vonj po smoli. Otroka sta se že umirila, sedita na tleh in se gresta neko besedno igro.

Kmalu zapelje na dovoz ob hiši majhen bel renault s sledovi rje na vratih, zahrope in ustavi. Ona izstopi ven s papirnatimi vrečkami v rokah in z nogo zaloputne vrata avtomobila.
»Živjo, fanta,« naju pozdravi. »Bom pripravila nekaj za jest,« reče in izgine v hišo.
Moški se narahlo dvigne z naslonjača, me zarotniško pogleda in pokaže nanjo: »Še zmeraj je takšna, kot je bila včasih.«
»Kakšna?« rečem.
»Mehka kot breskev. Sladka. Nič se ni spremenila.« Zareži se. »Pa ti, imaš že kakšno žensko?«
»Ne najdem prave.«
»Lahko ti kakšno zrihtam. Moj kolega ima prijateljico, ki je tudi samska. Toliko je stara kot ti. Ne moreš tako, sam bit, boš bil bolan.« Govori na glas, med govorjenjem maha z rokami in se smeji.
»Ej,« reče šepetaje in približa svoj obraz k mojemu, kot da sva dva zarotnika. »Ti delaš z računalniki, ne?«
»Samo programiram.«
»A lahko zrihtaš kakšen pornič?«
Začudeno ga pogledam. »V službi ne morem. Doma pa še nimam povezave na internet, čakam na priključek ...«
Presliši me in pomigne z glavo proti hiši. »Včasih kakšnega pogledava. Ona rada gleda, ko jaz gledam, filma sploh ne spremlja. Ampak noče priznat, če jo vprašam, če rada gleda, ko gledam, samo zasmeji se, taka je.« Dregne me v ramo, kot da bi bila dolgoletna prijatelja; nekaj skrajno razorožujočega, brezbrižnega je v tem gibu, potem se potopi nazaj v naslonjač velikega vrtnega stola.
»Če lahko kaj zrihtaš,« reče.

Sedimo za mizo na vrtu, jaz, ona, njen mož in otroka. Pred nami je velik plitev krožnik z rezinami sira in salame. Suličasti temno zeleni listi slive zarezujejo v jasno nebo, na vrhu košate krošnje, iz katere prihajajo žvižgajoči glasovi škorcev, se še svetlika nekaj temno modrih plodov. Avtomobili vozijo mimo, dvigajo odpadlo listje in izginjajo v bližnjem križišču. Moški si odreže krajec s štruce in začne žvečiti skorjo. Deček grizlja salamo, ki jo pomaka v steklen kozarec z nekim namazom. Deklica dokončuje risbo, na kateri so hiša, drevo in nekaj ljudi z velikimi glavami in dolgimi rokami.
Moški mi poda pločevinko piva, v dlani začutim, da ni prave temperature, pazljivo potegnem krožec za odpiranje na vrhu in iz pločevinke sikne bela pena.
»Pa saj to ni res,« rečem, ko zagledam madeže polite pijače na svojih hlačah.
»Polil se je,« se na široko zareži deček in se nagne čez mizo. Košček salame mu pade iz rok. Maček se pritihotapi med nogami stolov in mize, pobere rezino in hitro smukne v travo. Deklica kaže name in si med hihitanjem pokriva usta.
Mož se reži, ona vzame papirnato brisačo, vstane in pride do mene; skloni se k meni, njeni črni lasje, ki žarijo v nasprotnem soncu, padajo tako ostro na belo tkanino njene majice, da je vsak las kot tanka, popolna črta.
Opazi, da jo gledam, in reče: »Tako, zdaj je v redu.«

(Že objavljeno v reviji Literatura)

Neke sanje

2011-02-13T06:38:00.000-08:00

Pašnik, ograjen z belim ozkimi trakovi; socvetja, ki rastejo h gladki koži konjev; ozek pas megle in tanek dih prvih zvezd za pojemajočim svodom. Le zvoki muljenja trave, hrzanja in prestopanja nog, švistenja temnih repov. Nekoč sem sanjal, da bom stopal čez takšno pokrajino; zdaj sem tu, kot da bi se sanje udejanile.
Jezik je bil tisti, ki me je pripeljal sem, v deželo, ki je bila zmeraj tu, pred mojim nogami, a je nisem nikoli videl; jezik, ki ga zavračam in odrivam, je naredil, da so sanje iz iste snovi.
Skoraj neresnično je, kako resničen sem.
Šopi trav na popaseni zemlji. Žarkasti kobuli, ki bodo ponoči zalebdeli v dvigajoči se megli.
Grm s škrlatnimi cvetovi in listi v bledo rumeni barvi popoldanskih sob.
Drevesa kot veliki temni grozdi, položeni ob bližnjem travniku.
Oko konja, ki napeto opazuje.

Kralj postaje

2011-02-13T06:35:00.000-08:00

S kolesom sem se peljal mimo opuščene železniške postaje, ko me je pritegnil divji pogled dečka, ki je tam sam postopal. Ustavil sem, sestopil in položil kolo na bele kamne, iz katerih se je dvigal neviden, oster ogenj.
Deček je imel raztrgano supergo, gledal me je s pogledom, v katerem so jezno plapolali oblaki, kot da sem vsiljivec na njegovem ozemlju.
Usedel sem se na tla in čakal. Nekaj časa nisva spregovorila niti besede.
Potem je deček rekel: "Lahko greš noter, če hočeš. Samo oči moraš prej zapreti.”
“Zakaj?” sem vprašal.
“Samo jaz vem za pot, nihče drug,” je odgovoril deček. "Naj tako ostane."
"V redu," sem rekel.
Sledil sem mu v temno stavbo, v kateri je dišalo po vlagi in počasnih korakih potnikov in starcev, ki so se načakali. Spotikal sem se, se oprijemal hrapavih sten in sledil njegovemu glasu. Potem je pod mojimi nogami zaškripal pesek in začutil sem, kako sonce predira mojo slepoto. Žarki so zatipali po zaprtih vekah.
“Zdaj lahko odpreš oči,” je rekel deček.
Odprl sem oči in pogledal naokoli; osupnil sem.
Na levo in na desno stran so se nadaljevali železniški tiri, ostri kot sol na na jeziku. Tirnice so se lesketale v neskončnost, v divja podnebja rje in peska. Bele sipine kamenja so se dvigale na vse strani. Poletje je dišalo po ustavljenih vlakih. Rahel veter se je svobodno sprehajal po nagnitih pragovih. V neki odprti vagon, ki je bil postavljen na slepi tir v visokih travah, so vstopale ptice.
“Neverjetno”, sem rekel. "Čudovito."
Potem sva z dečkom sedla na klop in molčala.

Skrivnostno krilo

2011-02-13T06:20:00.000-08:00

Sedel sem na vrtu, veliki, barviti cvetovi plamenk so sijali v moje naročje, nalival sem čaj v skodelico in puhal oblačke dima med raznotere vonje poznega poletja. Nenadoma sem jo zagledal, kako je stala med velikimi, zelenimi listi trte, ki so bili prav tako gladki kot njena koža. Njene roke so bile vse do komolcev pokrite z obarvanimi zapestnicami.
Bila je kot težek grozd.
Dvignil sem skodelico k ustom in jo opazoval. Ko je premaknila roke, je vse na njej zacingljalo, in takrat sem vedel, da je njeno telo instrument.
Odprl sem denarnico in ji dal nekaj denarja.
Z drevesa je veter odnesel rumen list.
Bila je bosa, s pobarvanimi nohti, njeno pisano krilo je vihralo, čebele so se izgubljale v cvetovih in zunaj, na prosojnih modrih listih, si lahko videl njihove sence, kako se plazijo k srcu rastline.
Nekaj je bilo na njenem krilu: videl sem, a nisem videl.
Stekel sem za njo, a se je že izgubila med majhnimi hišami, ki so se dvigale med travniškimi kaduljami.
Nekaj je pisalo, črke so bile, besede, stavki: nekaj skrivnostnega je bilo izvezenega na njenem krilu.

Nova pisma

2009-11-19T09:17:00.001-08:00

Ustavila je avto na dovozu in ugasnila motor. Otrok je stekel noter, v hišo, in zaloputnil z vrati. Spustila je roko k torbici in pobrskala po njenem dnu, kot da bi iskala ostanke nekega davno opuščenega obreda, a škatlice s cigareti ni bilo več tam. Potegnila je ven kovinsko mrzel ključ poštnega nabiralnika. Padel ji je na tla in se pogreznil v tanko plast snega in blata. Njene roke so otrpnile od mraza, ko so brskale po brozgi. Najbolj jo je bilo strah, da ne bo nobenega pisma več. Da bo ostalo le pri tem. Da bo tukaj konec. A ko je odklenila vratca poštnega nabiralnika, se je znotraj spet zableščala bela pisemska ovojnica.
Potem je pripravila kosilo. Sedli so za mizo in jedli, otrok je skušal spraviti v usta čim več hrane naenkrat in njeni ostanki so padali po njegovem čistem, šolskem oblačilu. Ni ji bilo do tega, da bi ga opozorila. Njen mož je strmel v velik, črn naslov na prvi strani časopisa.
»Vsak dan dobivaš pisma,« je rekel. »Ljubimec?«
»Ja,« je odgovorila.
»Moški ali ženska?«
»Ne vem še.«
»Bi moral biti zaskrbljen?«
»Niti ne.« Za trenutek je obmolknila. »Se spomniš trenutkov, ko včasih skupaj gledava kakšno stvar?«
»Misliš – televizijo?«
»Ne, recimo zadnjič, ko sva skupaj stala na mostu in gledala reko ... če skupaj z nekom nekaj gledaš, kaj je potem to? Ljubezen?«
Skomignil je z rameni. »Mogoče. Se to nanaša na pisma, ki jih dobivaš?«
»Ja.«
»Skrivni pesniški oboževalec?«
»Ne bi rekla, da gre za oboževanje.«
»Mi jih pokažeš?«
»Ne. To je samo moje.«

Zapeljala je avto na parkirišče, potem je pogledala na uro. V pismu so bila natančna navodila, kako in kdaj priti do trga. Vzela je list iz ovojnice in brala lep, čitljiv rokopis.
Pridi točno ob petih popoldne na trg (na tem in tem naslovu) in sedi na zeleno klop, tisto, ki je postavljena zraven spomenika, od tam je najboljši pogled na ...
Sedla je na klop.
Zdaj počakaj za trenutek. Umiri se, pripri oči, naj se trg naseli vate. Pojdi z roko čez raskavi nanos barve na klopi in ...
Storila je, kot je pisalo. Odpadli koščki barvnega nanosa so se oprijeli njene dlani. Opazovala je silhuete, ki so hitele čez trg. Jo opazuje? A v včerajšnjem pismu, kjer je bila z njim v neki kavarni v starem delu mestu – z njim, a ne z njim –, je napisal, da je ne opazuje. Da sploh ne ve, če je resnično tam, če je prišla, da pa upa in da nekako čuti, če je tam.
Zelo verjetno je, da bo v tem času na trg prišepala starka z ruto in ogromnimi cekarji. Vsak dan gre po isti poti. Čutiš, to vdanost?
Vdanost. Videla jo je, kako prihaja. V škornjih in debelih nogavicah, s težko ruto, zavezano okoli glave, z velikimi cekarji. Branjevka?
Ampak danes sem ti hotel pokazati nekaj drugega. Vidiš tam daleč vrhove gora, tako blizu so? Kot da bi se jih lahko dotaknila z roko.
Plezalci v steni, majhne pike, ki visijo na vrveh. Zazeblo jo je v prste na nogi. Vedno je hotela biti plezalka.
Poglej torej v tisto smer, če usmeriš pogled malo bolj levo, vidiš staro, belo hišo, in dimnik na njej. Zdaj zdaj se bo zgodilo ...
Še vedno je sedela na klopi. Ne, ne, nič se ne bo zgodilo. Vedela je iz prejšnjih treh pisem. Na klop, postavljeno na nasprotno stran, je sedla silhueta moškega, prekrižala noge in gledala proti njej. Vsaj tako si je mislila, njegovih oči ni razločila, ker je bil s hrbtom obrnjen proti redki svetlobi sonca.
Dimnik na stari beli hiši se je zableščal.
Obožujem te tople, bakrene bleske na strehah in dimnikih v poznih popoldnevih. Pozimi so še močnejši, bolj intenzivni. Se ti ne zdi? In če pogledaš še malo naprej, tja, kjer hrumi avtomobilska cesta ...
Opazovala je, gledala z njegovimi očmi. Potem je pridržala pisemski papir proti svetlobi, kot da bi hotela za črkami odkriti kakšen namig o tem, kdo je pisec. A videla je le strukturo vlaken, ki so se v neurejenih vzorcih, z majhnimi zgostitvami, risala v prosojnem, tankem listu. Poduhala je papir, a nič značilnega, nič posebnega ni bilo v bledem vonju lepil in papirne kaše. Z ustnicami se je dotaknila papirja.
Vstala je in stopila k moškemu, ki ji je sedel nasproti. V roki je z naduto gotovostjo držal prenosni telefon in pisal sporočila, kot da opravlja najbolj pomembno stvar na svetu.
»Oprostite, prosim. Imate cigareto?«
»Ne,« je rekel z glasom, v katerem je bilo čutiti prezir. »Ne kadim.«
»Jaz tudi ne,« je rekla in se obrnila.
Ni bil on. Obrazi so se eden za drugim, kot v slikanici, vrstili v njenih mislih, a nobenega ni mogla povezati s pismi, ki jih je dobivala. Jasno ji je bilo, da jo mora človek, ki ji piše, vsaj malo poznati; če ne drugega, mora vedeti o njej vsaj to, kje živi in na kakšnih krajih se ustavlja.
Odvrgla je obraze, pustila jih je kar tam, na trgu, in se odpravila domov.
Ni pomembno, si je mislila, kateri obraz je za pismom. Če bi hotel biti spoznan, bi ji pustil, da ga spozna.

Doma je sedla za pisalno mizo in položila predse prazen list papirja. Ni še vedela, komu ga bo poslala. Brskala je po naslovih v telefonskem imeniku, po naslovih prebivalcev v njeni soseski, po naslovih ljudi, ki so ji bili včasih blizu.
Ni se še odločila, a ime se bo kmalu prikazalo, to je vedela.
Vzela je nalivno pero in začela pisati:
Pridi točno ob peti uri popoldne na tisti zapuščen vrt (na tem in tem naslovu), čez katerega se tihotapijo le psi in mačke.

(že objavljeno na: www.spletnopero.si, revija Mentor)

Rdeči zmaj

2009-11-19T09:04:00.000-08:00

Stal sem v vrsti pred poštnim okencem; zatohlo je bilo, neka ogromna ženska je iskala nekaj v svoji denarnici, kot da bi bilo to njeno edino poslanstvo. Druga ženska je stala v vrsti za mano, otrok zraven nje, popolnoma zatopljen v igro, je po tleh premikal majhen rdeč avtomobilček. Poštna uslužbenka je imela v rokah kup položnic, računski stroj je brnel, zdelo se je, da v njem besni velika, razdražena žuželka.
Opazoval sem drobnarije, razpostavljene na pultu: razglednice, na katerih so bili izmišljeni kraji, pojoče voščilnice, ki so grozile, da se bodo vsak čas odprle in zapele glasbo smrti novorojencu, znamke s podobami neznanih dežel in otroške slikanice, v katerih so frfotali metulji in drobne živali.
Na pultu so bile poleg drugih stvari tudi sličice s podobami zmajev, ki so si jih otroci lahko odtisnili na roke, če so položili papirček na kožo, ga navlažili in po njem podrgnili s topim predmetom; čudoviti zmaji so bili, vitki in ponosni, iz njihovih kačjih trupov so rasla ostra, nazobčana krila, ki so se bleščala kot noži.
Dolgo časa sem jih opazoval, ko je debela ženska plačevala pri okencu.
Potem se je čas ustavil, ure niso več tiktakale. Ženska pred mano je premaknila svojo roko in nisem več dobro vedel, ali je to sploh še njena roka.
Rdeči zmaj se je odlepil od papirja, najprej se je dvignila njegova glava, potem še trup. Zalebdel je, prostor je zasijal v rdeči svetlobi.
Otrok, ki se je igral na tleh, je začel čebljati v svojem jeziku; bil je najlepši jezik na svetu, čeprav nisem poznal pomena njegovih besed. A razumel sem, bila je ljubezenska pesem.
Zmaj je razprostrl svoja krila, z roko sem si zakril oči in bilo je, kot da bi moji prsti goreli.
Bleščavi odsevi so se sprehajali po naočnikih poštne uslužbenke.
Zunaj so cvetele visoke plamenke.
Zgodilo se je v septembru.

Kako priključiti DVD predvajalnik

2009-11-19T08:57:00.000-08:00

"Zdaj lahko priključiva novi DVD predvajalnik," reče ona. "Rada bi gledala filme."
Ah, biti skupaj z angeli na zaslonu, bedeti in rasti z njimi.
"Nimava police, kamor bi ga postavila," reče on. "Pes bo skakal nanj, polomil ga bo. Morava kupiti novo pohištvo, ko ga bova kupila, bova priključila še DVD."
Noče, da si odpočijem, da sedim udobno zleknjena v fotelju in gledam filme, da zgubljam svoj čas in dobivam njihovega, si misli ona; tako me ves čas muči, a zdaj je dovolj, hočem si odpočiti, hočem za nekaj časa zamenjati svoje spomine z njihovimi spomini, hočem zamenjati svoje podobe z njihovimi podobami.
"Hočem, da priključiva ta aparat," odločno reče ona.
Moški se obotavljivo skloni k predvajalniku. "Ne vem, kam gredo ti kabli," reče. "Tu sta dva rdeča, dva bela in dva modra vtiča. Nekoga bi morala poklicat, ne vem, kam na televizijski sprejemnik gredo ti priključki, sploh pa je premajhen zaslon za tiste filme, ki so spodaj in zgoraj odrezani. Ko bova kupila novo pohištvo, bova poklicala še nekoga, da nama priključi DVD."
Ona ga nekaj časa nepremično gleda, potem sunkovito potegne že priključene kable iz vseh vtičev. Aparat, postavljen na kartonsko škatlo, ni z ničemer več povezan z zunanjim svetom; nobenih kablov ni več, nobene elektrike. Pritisne na droben gumb, ki štrli iz ohišja predvajalnika. Majhen zaslon na kovinski stranici zasveti s sijočimi modrimi številkami in disk znotraj se začne vrteti; slišati je visoko, pritajeno brenčanje, kot da bi bila tam ujeta žuželka. Zaslon na televizijskem sprejemniku oživi in čezenj se začnejo sprehajati podobe, kakršnih še nista videla.
"Voilà. Tako preprosto je, samo če hočeš," reče ona.
Brez besed strmita, se izgubljata na zaslonu.

Oficirjev kovček

2009-09-14T07:26:00.001-07:00

Zunaj je tema, morje, ki se riše na obzorju za mestom, si izmenjuje odbleske z luno. Vojaki, ki spijo tam spodaj, v vojašnici jugoslovanske ljudske armade, se pokrivajo z mokrimi odejami svojih sanj. V poveljniškem centru na vrhu griča, kamor sva s sovojakom prišla, da bi opravila svoje dežurstvo, so prižgane luči. Okoli visoke, bele stavbe dišijo vitke ciprese, med katerimi se sprehajajo stražarji.
Sedim za mizo ob telefonu olivno zelene barve in sprejemam ukaze mornariškega poveljstva. Na moji desni je skoraj od stene do stene postavljena velika prozorna plošča, na kateri so ob stilizirani črti obale vrisani položaji vojaških ladij. Za ploščo sedi vojak signalist in grizlja droben sendvič; vidim, kako mu glava omahuje v spanec.
Dežurni oficir spi v sosednji sobi, njegove nogavice kot bananini olupki visijo čez kovinsko posteljno stranico.
Motne, zastrte luči na stropu pomežiknejo, potem se umirijo. Potopim se globoko v udoben naslonjač. Na planoto mize pred mano je poleg telefona postavljen bleščeče črn kovček dežurnega oficirja. Vedno ga pusti tam, preden gre spat. Že večkrat sem ga hotel odpreti, a nisem nikoli zbral poguma, ali pa za to ni bilo priložnosti. Kaj, če je past, si mislim, kaj če so v njem zaupni dokumenti, ki bi mi zagrenili življenje, ko bi izvedel stvari, ki jih navaden vojak ne sme vedeti?
Nagnem se naprej in pogledam naokoli. S prsti grem čez kovinske zaponke, začutim hlad na blazinicah in pritisnem, da tiho tlesne. Pokrov kovčka se dvigne. Nekaj časa pozorno prisluškujem zvokom; iz oficirjeve sobe prihaja le globoki ritem smrčanja.
Nagnem se še bolj naprej, da lahko razločno vidim vsebino kovčka. Na belo, svilnato prevleko so položena tri jabolka in spodnji del modre pižame. Jabolka so rdeče in rumene barve, zdi se mi, da utripajo in da se njihove barve prelivajo, kot bi jih naslikal slikar impresionistične smeri.
Stegnem roko v tihožitje in otipam barvo zrelih jabolk.
Zdaj moram zbrati pogum za en sam sadež.

Astrologija

2009-08-27T04:30:00.001-07:00

Rodil sem se ob enajst dvainštirideset, ji povem.
Potem gledam skozi okno, somrak je, nad hribi se dviga bled rumenkast sij, bleščeče luže, ki so ostale od popoldanskega dežja, potujejo proti obronkom gozdov v daljavi.
Čisto bel maček se počasi tihotapi čez zorano zemljo tam zunaj. Dolgo časa ga opazujem, dokler se ne ustavi in sede na zadnje tace.
Pod njenimi prsti je velik papir z narisanimi krogi in prerezi, ki predstavljajo nebo v času mojega rojstva. Nanj s tankim nalivnim peresom vrisuje različne simbole, zodiakalna znamenja in znamenja planetov, stopinje in minute, položaje in čase. Riše z mirno roko, simboli, ki jih ne razumem, so lepi in enostavni. Kot veliko astrologinj ima tudi ona bledo polt in rdečkasto pobarvane lase, lase v barvi Marsa; zaupljivo se sklanja k meni, gleda me s priprtimi očmi, kot da ve vse skrivnosti o meni, le njene tanke in suhe ustnice izgovarjajo čisto navadne, običajne besede.
- Rojeni v znaku Ribe ne vidijo sebe, ne znajo se videti, reče in pokaže na simbol sonca, krogec s piko v sredini, ki leži pod dvema prečrtanima, nasproti postavljenima oklepajema, ki predstavljata znamenje Rib.
- Živim v globokomorskem jarku, nad očmi mi visi svetilka, slepi me, ji odvrnem z nasmeškom. Sem tipična Riba?
- Nihče ni tipičen.
Ne verjamem ji. List papirja z rojstno astrološko karto potisne predme in s kazalcem drsi po dolgih črtah v najmanjšem, notranjem krogu. Pomislim, da imam rad astrologijo, to gosto mrežo simbolov, ki jo je potrebno ves čas razlagati in z razlago nikoli priti do konca; v katero moraš najprej nekaj vreči, da se lahko ujameš vanjo.
- Ah, Sonce v kvadratu z Neptunom, poznavalsko reče in mi pokaže na karti. Pogledam tja, majhno znamenje v obliki trizoba plava med tankimi črtami v belem morju papirja.
- Neptun je vaš prevladujoč planet, velik je in sestavljen samo iz plinov, izgleda kot ogromna prosojna krogla nežno modre barve, nežno reče, kot da bi razlagala otrokom v vrtcu.
- Neptun ima divje, lepe lune, rečem. Poleg tega ima po vsej verjetnosti trdno jedro, kot ugotavljajo astronomi ...
- To ni pomembno, za nas astrologe so planeti samo simboli. Govorim vam le v simbolnem smislu, dejstva o planetu me ne zanimajo ...
- Ampak spet ti klišeji o Ribah in njihovem Neptunu ..., zavzdihnem.
- Zakaj? Zakaj vas to prizadane? Nobenih klišejev še nisem omenila ... se vam zdi, da klišeji o vašem znamenju veljajo za vas? Ste se vprašali, kaj to pomeni? Poleg tega sploh še nisva govorila o vseh možnih aspektih ...

Astrologinja se je razvnela, govorila je hitro in sunkovito, kot da bi mi hotela razložiti vse naenkrat. Takrat sem vedel, da mi je uspelo; ujel sem se v mrežo simbolov, vrgel sem se vanjo, v neskončno polje interpretacij. Skupaj sva drsela med znamenji, narisanimi na papirju, se ustavljala ob soncu, luni in planetih, razlagala aspekte in hiše in lunine vozle. Sonce v kvadratu z Luno; Sonce v kvadratu z Neptunom; Neptun v konjunkciji z Marsom; Neptun v sekstilu s Plutonom; Pluton v kvadratu z ascendentom; Dvojčka v ascendentu, v prvi hiši. Kaj iščeva, kaj bova izbrala, kaj se nama prilega? Kateri planeti so v prvi, sedmi, zadnji hiši mojega rojstva? Kdo je naselil moje sobe, odprl vrata in sedel na stol, ne da bi me kaj vprašal? Kdo stanuje v sobah mojih dvanajsterih hiš? V kateri hiši sem jaz, v kateri hiši je ta tipično - netipični jaz, ki ga določava s sliko zamrznjenega, ustavljenega neba ob času rojstva, ki ga postavljava v neko splošno, oddaljeno sliko, da ga lahko udobno zleknjen v naslonjač gledam od daleč, kot da bi bil nekdo drug? Koliko od teh številnih interpretacij bo takšnih, ki bodo v kvadratu, v konjunkciji z mojo realnostjo, ki bodo trčile ob mojo kožo? Kateri simboli bodo za vedno ostali v moji krvi?

Astrologinja se nasloni nazaj na stol in nagne skodelico s čajem. Eno roko ima položeno čez trebuh, razmišljam o tem, kakšna je njena rojstna karta. V okviru na steni tam zadaj je napisan stavek: Kar se vam hoče razkriti, ima za vas neko sporočilo. Nekaj časa premišljam, težko mi je razumeti zapleteno, nejasno sporočilo, oba sva izčrpana od govorjenja, gledava skozi okno ob strani. Zunaj se je stemnilo. Vrhovi oblakov se svetlikajo le za odtenek močneje od neba, videti je le tanke, posrebrene obrise tik nad hribi. Zdi se mi, kot da sva na nekem drugem planetu.
Luna, velika in močna, sveti v okviru okna, čutim, kako vleče navzgor z nevidno, srebrno verigo. Zamišljam si njeno golo telo, njene gole ustnice, njene bele roke ob mojih rokah. Včasih smo v poletnih večerih otroci ležali na tleh in gledali v njen obraz, v drobno, fino srebrnino njenih oči in ust, njenih morij in gora. Lahen veter je pihal, trave so šumele v temi, zemlja je utripala tik ob naših ušesih, ob naši koži. Rimska cesta na nebu je bila kot posut droben prah, polna svetlikanja in drhtenja tisočerih zrnc. Z daljnogledom smo iskali planete, zasledovali iztezanje obarvanih žarkov svetlobe in občudovali zvezde z nenavadnimi imeni. Vesolje je bilo tam zunaj, poznali smo vsa njegova imena, imena zvezd in planetov, bilo je blizu kot na dlani; zdaj je znotraj, v našem telesu, v naši krvi, oddaljeno in nedoumljivo, naseljuje hiše našega rojstva, použili smo ga, ne gledamo ga več.
- Več bi morali gledati ven, v zvezde, v sonce, rečem. Preveč gledamo vase.
- Riba ste, vaše Sonce je pod morjem, težko pridete do njega, mi pove astrologinja z blagim nasmeškom.
- Ah, mislil sem dobesedno. Poleg tega sploh ne znam plavati.
Oba se zasmejiva. Luna je čisto blizu, tako blizu, da bi se je lahko dotaknila, zdi se, kot da ni nobenega prostora vmes; in oči tistega belega mačka, ki se spet tihotapi mimo hiše tam zunaj, v mesečini, se zasvetlikajo, kot da je v zraku dvoje rež in je zadaj za njimi svetel, čisto jasen dan.

Hiša

2009-08-27T04:28:00.000-07:00

Ptič je priletel skozi priprto okno in se ujel
v kletko naše hiše iz rumenih, hrapavih zidov;
ni več znal najti poti ven. Poskušali smo ga ujeti
z mrežami, z rokami, otrdelimi od dela in sonca,
a se nam je ves čas izmikal. Le spreletaval
se je od stene do stene in globoko dihal v temnih kotih.
Imel je bleščečo črno perje s tankimi,
zelenimi sledmi, takšnimi, kot so sledi mineralov
v kamnih, ki smo jih lomili, ko smo gradili
hišo; imel je blago zašiljen kljun in oči,
ki so se bleščale kot dragulji.
Potem smo na stežaj odprli vsa okna in vrata,
sonce je svetilo skozi, kot dlan veliki listi
grmov in dreves so se odpirali v nebo
in upali smo, da bo ptič to videl in odletel ven.
Dolgo smo čakali, rahel veter, ki je prihajal
od zunaj, zrak in čas so napolnili naša telesa.
Ptič je čepel v kotu pod stropom in njegove
temno svetlikajoče se oči niso poznale
nobenega usmiljenja. Potem se je le
odločil in poletel ven, njegov let skozi
odprto okno je dolgo časa ostal v našem
očesu kot sled ognjene puščice, ki švigne v temo.
Zunaj je ptič sedel na vejo drevesa in rekel:
"To ni dovolj. Na stežaj odprta okna in vrata
niso dovolj; vaše hiše bi morale biti lahke
in prosojne kot zrak, kot dež, kot veter,"
potem je odletel.

Še vedno sedimo, potrpežljivo gledamo
v zidove, čakamo, da bodo postali lahki
in prosojni, tanki kot svilene mreže,
ki nosijo kaplje rose na jutranjih vrtovih.
Okna in vrata so še vedno odprta,
veja tam zunaj še vedno niha,
sonce sveti skozi nas, skozi naše kože
se vidi svetlikajoča se kri,
vsako leto so zidovi hiše tanjši,
nekoč bodo tako tanki kot dih.

Redka vrsta

2009-08-27T03:32:00.001-07:00

Majhna reka vijuga čez ravnico kot velika, zavita pentlja.
Visoka, votla stebla trsov rastejo iz vode. Ko jih gledamo od daleč, izgledajo kot piščali, ki čakajo na dotike številnih ust. Lahno se upogibajo v vetru in šumijo kot pesek, ki se posipa. Z ozkimi suličastimi listi ne režejo ničesar, le tipajo zrak. So kot gibke kosti velikega, lahkega telesa.
Vzdolž brega, ob trstičju, je v travo potopljena stezica. Navajeno stopimo do vode in vržemo naše dolge sence na gladino. Ribe švignejo med stebli in poplesujejo med kamni na plitvinah, potem z ostrimi sekači sekamo trse.
Nenadoma nekaj vstopi v odprto, podrhtevajočo hišo poletnega zraka. Na vodi se zarišejo drobni vzorci, ornamenti, sledi utripanja nekih kril. Veliko bitje s prosojnimi, temnomodrimi krili in trupom, ki se turkizno blešči v soncu kot rezilo noža, potopljenega na dno reke, prileti nad gladino. Za nekaj trenutkov obstanemo z negibnimi obrazi, z negibnimi telesi, samo gledamo; vemo, to je redka vrsta, ki bo kmalu izginila. Bitje se s tankimi nogami oprime visokega stebla in utripa z mnogoterimi krili, počasi in hipnotično, kot v soncu zaustavljena kri. V njegovih očeh se svetlikajo naši temni obrazi s slamniki in noži. Pazimo, da ga ne bi poškodovali, dotikamo se ga le preko toplega, valujočega zraka. Ko naberemo trsja v velike košare, se vrnemo.
V delavnicah, kjer iz trsov izdelujemo uporabne stvari, ki jim še ne vemo namena, delamo do sončnega zahoda. Povečerjamo, se umijemo in gremo spat. Ljubimo se z možmi in z ženami. Potem izpod blazin povlečemo piščali iz trstike in gremo ven v noč, nazaj do brega po drobni beli stezici, tja, kjer smo sekali trsje.
Sedemo v travo in poslušamo.
Na gladini reke se upogiba odsev lune.
Trstičje šumi v vetru.
Tu in tam se sliši vzdih vode, pljusk, ki se odpre v hišo nočnega zraka.
Tiho igramo bitju redke vrste, ki ga ponoči z odprtimi očmi ne vidimo; a vemo, da je tem, čutimo obliko njegovih kril, ki je vtisnjena v žametno temo.
Tiho igramo bitju, ki ga bomo nekoč, ko bomo spet sekali trsje, mogoče nehote poškodovali in ubili.
Potem sanjarimo ob zvokih piščali, domišljamo si, da smo redka vrsta in da nam nekdo z žalostjo v srcu igra na piščal.